pgd-zgodovina1

Po I. svetovni vojni je gasilce vodil prvi slovenski predsednik Mirko Gorišek, ki se je leta 1921 zaposlil v Tovarni vžigalic kot ravnatelj. Bil je tudi župan Ruš, v tem času je za kraj Ruše veliko naredil. Postavil je temelje novi šoli, pričel z izgradnjo vodovoda in ceste Ruše-Areh, pomagal pri izgradnji Sokolskega doma in bil vsestransko dejaven v družbenem in družabnem življenju takratnih Ruš. Leta 1930 je odšel službovat v Beograd, kjer je leta 1958 umrl. Pokopan je bil v Mariboru ob spremstvu številnih gasilcev.

Po odhodu Mirka Goriška je vodstvo gasilskega društva prevzel Ignac Flakus.

Leta 1926 so dobili za takratne razmere zelo moderno motorno črpalko, ki je imela veliko zmogljivost. Leta 1927 je društvo dobilo prvi gasilski avto, ki ga je društvu podaril tovarnar Pogačnik. Avto je za delo gasilcev pomenil veliko pridobitev.

Vso opremo so gasilci imeli shranjeno v prostorih Tovarne vžigalic, ker niso imeli gasilskega doma. Zato so začeli razmišljati o gradnji.

Leta 1928 so zavihali rokave pod vodstvom Jožeta Osovnikarja-človeka, ki je bil do kraja predan idejam gasilstva in bil sposoben organizator. V neposredni bližini tovarne je pričel rasti gasilski dom, katerega so predali svojemu namenu leta 1929. Pri gradnji so poleg gasilcev pomagali tudi krajani.

Med II. svetovno vojno je nekaj članov odšlo v partizane, drugi so bili nasilno mobilizirani v nemško vojsko. Pridružilo se jih je nekaj novih, ki so se raje vključili v gasilske vrste kot sodelovali v vojaških vajah takratnega Wermanschafta. Po vojni so se preživeli člani društva zopet zbrali in nadaljevali z aktivnostjo.

Ponovno je prednjačil starosta smolniških gasilcev Jože Osovnikar in ker je bil stari gasilski dom premajhen, so iskali boljšo rešitev.

pgd-zgodovina3

To so našli v stari strojnici Tovarne vžigalic. S prostovoljnim delom vseh članov društva in mnogimi Smolničani so z deli končali leta 1951 in poleg garaže ter garderobe pridobili še večjo dvorano z odrom. S tem se je na Smolniku razmahnilo bogato kulturno življenje v okviru DPD Svoboda Lobnica-Smolnik. V gasilski dvorani so bile odigrane številne dramske in glasbene predstave.

Mejnik v razvoju društva predstavlja leto 1957, ko je tovarna Jeklo podarila društvu stari avtomobil Chevrolet, ki ga je takratni poveljnik društva Hinko Rebernik popravil, v Šempetru pri Gorici pa je bilo preurejeno v gasilsko vozilo. S pomočjo delovnih organizacij v kraju Jeklo, Gorenje-Metalplast TOZD Gozdarstvo Ruše ter krajanov jim je tega leta uspelo nabaviti novo sodobno motorno črpalko Rosenbauer 801.

pgd-zgodovina2

V gasilskem društvu pomeni nabava novega vozila pomemben dogodek. Tako so smolniški gasilci krstili novo gasilsko vozilo leta 1969. Šlo je za orodno vozilo TAM 2000, z nadgradnjo podjetja Karoserist iz Maribora.

Gasilci ne bi bili gasilci, če ne bi nenehno razmišljali o nečem novem in boljšem. Gasilski dom je bil neugleden, neudoben in nefunkcionalen. Leta 1977 so imeli pripravljene načrte za temeljito obnovo in dozidavo, zato so stari gasilski dom porušili do pritličja.

Vodstvena garnitura društva, predsednik Anton Šafer, tajnik Jože Kamerički in nekateri drugi zagnani člani društva, je pričela z zahtevno in drago prenovo gasilskega doma. Ob podpori podjetji v kraju, kmetov in drugih krajanov je gradnja hitro napredovala in bila konec leta 1978 končana. S to prenovo je društvo posodobilo: dvorano in garaže, na novo dozidalo garderobe in stolp ter dve stanovanji.

Prenovljen gasilski dom je postal središče kulturnega in družabnega življenja v kraju. Z nastankom nove KS Smolnik-Fala leta 1979 je tudi krajevna skupnost veliko prispevala k bogatemu vsestranskemu življenju v gasilskem domu in kraju.

Leta 1980 je na gasilskem domu bila odkrita spominska plošča padlim smolniškim gasilcem:

Jožetu Knificu, Francetu Segulinu, Blažu Vigecu.

Leta 1982 je društvo praznovalo 75-letnico ustanovitve, praznovanje je bilo povezano z 12.občinskim gasilskim praznikom Maribora.

Leta 1983 sta bila predana svojemu namenu gasilska avtocisterna TAM 5500 in terensko vozilo UAZ.

Tega leta je bil nabavljen vodni top in črpalka HONDA.

Z nastankom Občine Ruše leta 1982 je nastala tudi Gasilska zveza Ruše, ki je vključevala 6 teritorialnih društev in eno industrijsko gasilsko društvo. Do takrat so ta društva spadala v VI. gasilski sektor Občinske gasilske zveze Maribor.

Leta 1984 je potekal v Mariboru X. kongres slovenskih gasilcev, smolniški gasilci so na Smolniku pripravili srečanje delegatov kongresa.

Leta 1985 je bil razvit pionirski prapor.

Leta 1986 se je pričela dozidava garaž za vozila in prostora za shranjevanje opreme. Društvo je pričelo izvajati požarno varnostne preglede v podjetjih Jeklo in Metalplast. Tega leta je prišlo do menjave predsednika društva. Zaradi smrti Antona Šaferja, ki je to funkcijo opravljal 12 let, je predsedniško funkcijo prevzel Franc Anžel.

Leta 1987 je društvo praznovalo 80-letnico. Na Šmidhoferjevi domačiji je bila odkrita spominska plošča, društvo pa je prejelo državno in republiško priznanje.

Leta 1990 je prišlo do zamenjave vodstva društva. Predsedniško funkcijo je prevzel Franc Fašnik, funkcijo tajnika pa Irena Pečar.

Leta 1991 je društvo skupaj s sindikati pričelo z organizacijo 1. majskega srečanja. Prireditev je postala tradicionalna in vsako leto privabi ogromno obiskovalcev.

Zaradi večje okvare na orodnem vozilu, je društvo leta 1992 pričelo z zbiranjem sredstev za zamenjavo 23 let starega orodnega vozila.

Tega leta je po daljši bolezni umrl dolgoletni tajnik in vsestranski gasilec Jože Kamerički.

Leta 1993 je društvo nabavilo novo orodno vozilo TAM 80T. S pomočjo krajanov, GZ Ruše in Občine Ruše je društvu uspelo zbrati potrebna sredstva.

Istega leta se prične nadzidava garaž.

Februarja 1994 je po dolgi bolezni umrl dolgoletni gospodar društva Anton Celan.

Dne 24.7.1994 je bilo predano svojemu namenu orodno vozilo.

Nadaljuje se gradnja prizidka. Konec leta 1995 je bil prizidek zgrajen. Društvo je pridobilo veliko sejno sobo in pisarno.

Leta 1996 je društvo organiziralo I. gasilske športne igre, ki so postale tradicionalne.

Leta 1997 je društvo praznovalo 90-letnico. V okviru praznovanja je bilo organiziranih več prireditev. Osrednja prireditev je bila 30. avgusta 1997 z razvitjem novega praporja. Izdan je bil jubilejni zbornik, v katerem je bilo podrobno opisano dogajanje v društvu od leta 1979 do 1997.

Leta 1998 je vodstvo društva pričelo razmišljati o nabavi nove avtocisterne, ki bi zamenjala 26 let staro vozilo TAM 5500. Po zaslugi direktorja podjetja Prosan, danes Geberit, g.Urbančiča se je opustila misel o nabavi rabljenega vozila. Vrednost novega vozila skupaj z nadgradnjo je bila ocenjena na 19-20 mio sit. Toliko sredstev pa ni enostavno zbrati, a so kljub temu aktivnosti tekle naprej.

Tega leta so bile v dvorani zamenjane zavese na odru in oknih ter obnovljen oplesk dvorane. S sredstvi je pomagala Občina Ruše. To je bilo tudi leto, ko se je Občina Ruše razdelila na Občino Ruše, Občino Lovrenc na Pohorju in Občino Selnica ob Dravi.

Leta 1999 smo se gasilci v GZ Ruše ukvarjali s svojo bodočo organiziranostjo. Zmagalo je spoznanje, da smo združeni v eni gasilski zvezi močnejši in bomo takšni lažje opravljali naše naloge. Tako smo bili gasilci ena redkih institucij, ki smo po delitvi občine ostali skupaj.

Konec junija 1999 smo že pripeljali novo podvozje vozila znamke MAN in ga že čez nekaj dni odpeljali na izdelavo nadgradnje, ki je bila opravljena v delavnici Sentočnik v Šofji vasi pri Celju.

Vozilo je bilo financirano:

– iz lastnih sredstev

– sredstvi Občine Ruše

– najetjem kredita

– z donatorskimi sredstvi.
Celotna vrednost vozila je znašala 19,5 mio sit. Od skupnih 14 mio SIT kredita, je odplačilo 6 mio SIT prevzelo podjetje Prosan d.o.o, kot proti uslugo se je društvo zavezalo opravljati protipožarno preventivo za dobo 10 let.

Tega leta novembra je umrl član društva Hubert Ketiš, ki je v svoji bogati več kot 50 letni gasilski karieri opravljal številne pomembne funkcije. Bil je častni poveljnik GZ Ruše in vse do smrti podpredsednik domačega društva.

Petek 26. januarja 2000 je bil za društvo slavnostni dan. Tega dne smo v garažo postavili novo vozilo. Uresničene so bile nekajletne sanje.

Intenzivno smo obnavljali garažo, vgradili nova dvižna vrata, uredili garderobe in obnovili kuhinjo. Vse to je bilo končano do 10.junija 2000, ko smo opravili »krst« novega vozila.

Marsikateri član društva se je oddahnil kljub zavesti, da bomo naslednjih pet let vsa razpoložljiva sredstva morali nameniti za odplačilo kredita. Zato je naša intenzivna investicijska dejavnost nekaj časa zamrla. Skrbeli smo predvsem za normalno delo operative, nabavo najnujnejše opreme in izobraževanje članstva.

Leta 2001 smo pričeli z gasilskim tekmovanjem – memorial Huberta Ketiša, kot spomin na našega dolgoletnega aktivnega funkcionarja gasilske zveze in društva.

Leta 2002 smo gasilski dom s pomočjo Občine Ruše navezali na javno kanalizacijsko omrežje in se na ta način rešili greznic, ki so nam povzročale velike težave.

Na občnem zboru leta 2003 se je zamenjal tajnik društva. Namesto Danice Vagner, je tajniške posle prevzel naš član Aleš Stražar. Tega leta smo si že nekoliko finančno opomogli in pričeli razmišljati o nabavi vozila za prevoz članstva. V društvu so bili že nekaj let zelo aktivni mladi, od pionirjev do mladincev. Bilo jih je treba prevažati na razna tekmovanja, orodno vozilo pa ni izpolnjevalo pogojev za prevoz oseb.

Člani društva smo ponovno strnili vrste, zbirali sredstva pri krajanih in podjetjih ter konec leta nabavili vozilo – Renault kombi, kot gasilsko vozilo za prevoz moštva.

Leta 2004 smo za to vozilo preuredili garažo. Na zahodni strani gasilskega doma smo zgradili nadstrešek, ki služi v poletnem času mnogim prireditvam. Istočasno je bil s pomočjo Občine Ruše zgrajen asfaltni plato namenjen gasilskim tekmovanjem, raznim igram in drugim prireditvam.

Novo vozilo smo svečano »krstili« 26.junija 2004.

Leta 2005 smo izločili iz prometa staro terensko vozilo UAZ, in ga dali kleparsko in avtoličarsko obnoviti. Predvideno je za vozilo »veteran«, namenjeno za razne parade in druge priložnosti.

Prav tako smo prenovili notranjost zadnjega dela orodnega vozila – prostor za motorno črpalko, cevi in orodje.

Leta 2006 je mladinska ekipa prvič sodelovala na državnem gasilskem mladinskem tekmovanju v Staršah in osvojila 19.mesto. To je bil sploh prvi nastop kakšne ekipe našega društva na državnem tekmovanju.

Teči so pričele priprave na praznovanje 100-letnice.

Izvedli smo priklop ogrevanja na zemeljski plin. Pripravljali smo se na prekritje strehe in zamenjali nekaj oken in vrat.

V tem dolgem obdobju je v društvu delovalo veliko gasilcev, ki so s svojim požrtvovalnim delom in ustvarjalnostjo dajali društvu potrebni zagon. Njim se je treba zahvaliti, da je društvo kljub občasnim težavam obstalo in dočakalo 100 let. V tem času se je oblast zamenjala večkrat, nobena pa ni bila posebno prijazna do gasilcev. Ti so se morali največkrat znajti sami.
Seznam zaslužnih posameznikov bi bil predolg, morda zaradi pomanjkanja verodostojnih podatkov tudi nepopoln. Zato naj zahvala velja vsem preminulim članom društva in sedanji še živeči generaciji smolniških gasilcev za vsa tista dejanja, ki plemenitijo naše prostovoljno delo in po katerih nas naše okolje pozna.
P.S.: Zgodovina društva skozi stoletje njegovega obstoja je bila povzeta po razpoložljivih dokumentih in slikah, objavljenih podatkov v Zborniku smolniških gasilcev iz leta 1979 in Jubilejnega zbornika iz leta 1997. Nekaj spominov na pretekla dogajanja, so dodali še živeči dolgoletni sedanji ali bivši člani društva. Zato morda kakšen podatek iz daljne preteklosti ni čisto točen, kar ne zmanjšuje bogate tradicije gasilstva na Smolniku.
Franc Fašnik

 

Scroll Up